Kogi

Da bi bil Janez Janša predsednik vlade tudi v sedanjem času si očitno ne želijo samo njegovi privrženci, temveč tudi strokovne internetne strani, kamor se uvršča tudi Wikipedijo. Na njej sem namreč odkril to bodisi zabavno napako bodisi željo upravljavcev glavne strani. In sicer so pod dogodke dneva zapisali sledeči stavek:”1988 - Služba državne varnosti je prijela takratnega novinarja Mladine in današnjega slovenskega predsednika vlade Janeza Janšo“

Ali je to napaka ali želja presodite sami, mi je pa zagotovo stavek naredil majhen nasmešek na obrazu.

Zopet je prišel čas Evrovizije, če se temu sploh še reče Evrovizija in ne morda Gejošovoblokologija. Kje so zlati časi, ko so se na Evroviziji borili Abba ipd. ter zares peli in ne vrteli playbackov kakor tudi ne poudarjali svoj »nenavadni« videz oz. šov. Pomen glasbe je v Evroviziji dandanes tako velik kot sta vpliv in premoženje države nepomembna za uvrstitev. Torej glasba nima pomena, pomembni so samo denar, politična moč, videz, šov in pa seveda golota. Kolikokrat se je že izkazalo, da je povprečna pesem premagala ljubiteljico občinstva zaradi V, Balkanskega ali pa celo Z bloka.

Edino 2 pesmi se mi zdita, da sta si v teh zadnjih 10. letih (od kar spremljam) zares zaslužili dobljeno zmago in sicer je prva od Ruslane, druga pa od Lordov. Vse ostale 8 zmagovalne pesmi se mi pa niso zdele vredne, saj se jih v bistvu sploh ne spomnim katere so bile zmagovalne, morda edinole ena grška, pa še te se spomnim, da mi ni bila ravno nekaj posebnega.

Kako naj se potem neka država kot je Slovenija, ki jemlje Evrovizijo za resno evropsko popevko, uvrsti visoko na lestvici, saj ponavadi nimamo velikih šovov, denarja tudi ne damo veliko, prav tako pa nimamo velikega političnega pomena oz. ne vodimo svojega bloka. Za Slovenijo v takih pogojih enostavno ni možnosti, zato se že dolgo sprašujem tako kot že tudi mnogi drugi, zakaj sploh vztrajamo. Seveda sta zavzetost in vztrajnost lepi vrlini, ki pa tu žal samo zapravljata davkoplačevalski denar, gojita prazno upanje hkrati pa tudi vsakoletne spore med komisijo, občinstvom in pa ustvarjalci. Čemu vztrajati, saj ne bi bili prvi, ki bi se rešili Evrovizije, trenutno sta se je znebili že 2 naši sosedi (Italija in Avstrija), tako da ni zadržka glede upravičenosti in mednarodnih odnosov. Prav tako je bil tudi redko kateri od naših udeležencev deležen pohval, skoraj vedno so bile samo graje in to znotraj ter zunaj meja Slovenije. Lansko leto so Rebeko Dremelj tako popljuvali naši, čeprav so jo tujci hvalili, pred tem pa so našo Alenko Gotar popljuvali Švedi. Že nekaj časa pa se namiguje, da je Evrovizija v resnici Gejovizija, saj naj bi bila bolj priljubljena med geji kakor med ostalim delom prebivalstva (No sam spadam pod tisti manjši hetero delež), ki pa so v svetu bolj manjšina kot kaj več in tako tudi ni razlog za Evrovizijo promocija Slovenije, to lahko promoviramo drugje veliko bolj uspešno. Torej še zadnjič vprašam, čemu ta želja po udeležbi? Bodimo boljši od teh držav važičk in dajmo tokrat raje slediti Avstriji in Italiji. Pa dajmo raje več pomena Slovenski popevki pa bo. Tako upam, da se bomo končno že spametovali in izstopili.

Ko sem danes tako gledal tednik, sem bil šokiran nad poročanjem o neonacistih ipd. Vendar ne zato, ker bi zanje prvič slišal. NE!!! Ampak sem bil šokiran nad tem, kako so novinarji pokazali tako dogajanje v Sloveniji v črno-beli podobi. Pa saj svet ni črno-bel; svet je poln barv. Ni me motilo, da so pluvali po nacistih, fašisith, neonacistih ipd. (so storili že marsikaj, kar se ne bi smelo), ampakto, da so čisto vse zmetali v isti koš. Celotno oddajo sem dojemal njihovo poročanje v smislu, da so vsa domoljubna društva v Sloveniji od Tu-je.si pa do kulturnega društva Črni panter, vse samo krinke za rasiste. Sem bil kar malce potrt, ko sem gledal prispevek, saj sem sam goreč domoljub in NISEM neonacist ali kaj podobnega. Prav tako je po mojem mnenju užalostil ali razjezil prispevek še kakšnega drugega domoljuba, ki verjame tako kot jaz, da so v teh domoljubnih društvih predvsem domoljubi in je neonacistev le nekaj, ki pa žal radi pridejo v medije in tako pade na vse črna luč

Temu ustrezno so tudi imeli vse skozi skorajda že sovražni ton in način poročanja. Čez poročanje sem kar dobil občutek, da je sporočilo oddaje skorajda: “Če si/se greš domoljuba , si navaden nacist, rasist,…!” Čeprav so resda čisto na koncu vsi udeleženci potrdili, da rabimo domoljube, sploh v zdajšnem času (čisto na kratko je bilo rečeno), mi ni tisti prejšni ton ušel iz glave. Mislim pa tudi, da je naredil samo škodo (ne vidim koristi v takem načinu, saj se tak način vedno obrne samo v obratno smer) in se bo to samo obrnilo proti novinarju.

Pa ali ni dolžnost novinarja, da predstavi obe plati zgodbe? Jaz sem mnenja, da je to njegova dolžnost. Zato se sprašujem, zakaj ni bil noben predstavnik od vseh teh po novinarju sledeč tako imenovanih neonacističnih društev s krinko domoljubnih organizacij udeležen vsaj v interviju, ker prodajalec na stojnici res težko predstavlja društvo, čeprav moram reči, da je kar prav povedal, da je lahko vse sovražni govor, če se pove na grd način.

Take teme so vedno kočljiva zadeva, zato se je tega treba vedno lotiti zmerno, pazljivo in modro. Zato ne razumem kako so lahko objavili tak prispevek. Če so hoteli s tem odbiti ljudi od neonacistov, so po mojem mnenju naredili ravno obratno. Zakaj? Ja, če je mene prispevek pripravil do pisanja, v kaj lahko privede kakšnega drugega že tako ogretega domoljuba? Resno mislim, da bi morali biti bolj previdni.

P.S. Morda še to: z nacionalizmom je pa tako kot z vsako stvarjo, je lahko ekstremen (tega vedno vsi poznajo), je pa seveda lahko tudi zmeren, ki nikomur ne želi slabega, sam za državo in sodržavljane dobro.

Ko sem danes malce brskal po MMC RTV Slovenije, sem naletel na članek o britanskem akrobatu, ki si je s svojim Youtube posnetkom prislužil službo v Hollywoodu. Seveda mu gre vsaka čast. Vendar pa nisem bil tako navdušen nad posnetkom, kot so ga hvalili novinarji. Seveda si zasluži veliko pohvale, saj bi redkokdo zmogel take akrobacije, vendar pa najdeš na spletu vse možne akrobate, freerunnerje ipd, ki so veliko večji ekstremi kot on. Meni je še posebej všeč spodnji ruski freerunner:

Tuki pa še britanec, za primerjavo:

Kdo je zdej boljši?

So bile besede Lukašenkovega kroga, ker so protesniki resno ogrožali javni red s šotori in hrano. Za tako nevarnost je bila potrebna izredna sila, pripeljati je bilo potrebno na sveže opremljeno vojsko (novo orožje, nove uniforme, novo zaporne konvoje in pa seveda specialce, ki znajo s čelom razbiti kamnite plošče) in pa tajno televizijo, ki je tajno v množici snemala za tajne ljudi(le kdo bi to lahko bili?). Na srečo je bil tudi po slučaju zgrajen v bljižnem zaporu nov prizidek. Državna TV (neodvisne ni) je prav tako rada pomagala in je tako prikazovala Lukašenkove govore ter njegove ukrepe proti tako nevarnim teroristom. Predsedniki so radi na TV, a Lukašenko je poseben, on je rad na vsakem kanalu.  Prav tako rad igra hokej in če gre verjeti zlobnim govoricam, ima varnostnike primerno postavljene, da če se mu kdo preveč približa, ga že posvarijo z gumijastimi naboji.

Tako nam predstavi dokumentarec TRG KALINOVSKI (bil danes  na RTV SLO1 ob 20.55)  velikega (bolje rečeno dolgoletnega - 15 let) predsednika Belorusije Aleksandra Lukašenka. Ta dokumentarec moram izredno pohvaliti, ker mi ni bil skorajda še noben dokumentarec tako všeć, saj težavni položaj v Belorusiji predstavi v sarkastično-satiričnem pogledu, s čimer te zraznimi pripombami (ki niso daleč od resnice) spravi v smeh (sta npr. dva policista peljala “teroristko” proti zapornim konvojem, pa sta opazila kamero, ki ju snema, pa je nadrejeni pametno hitro ušel iz kadra in zadevo prepustil podrejenemu, ki pa ni bil nič pametnejši in jo je tu izpustil in ušel iz kadra, “teroristka”, čeprav najprej zmedena, pa je kar svobodno stekla nazaj med protestnike), Lukašenka spretno postavi na laž (obrabni minister celo prizna, da so rezultate volitev omogočile tajne službe), gledalca pa vse to še bolj v zgodbo potegne. Taki bi morali biti dokumentarci. Zares priporočam ogled.

Končno je minilo 40 dni namenjenih postu, za katere sem se letos odločil, da bodo namenjeni nebloganju. Saj veste kako je, človek se mora odreči nečemu kar rad počne, da se sam sebi izkaže ter morda tudi komu nad njim. Letos je bilo to zame bloganje, tako da je blog zopet malce miroval. A kar je pomembno je to: ZOPET SEM TU!!!

Se pa je seveda nabralo dosti materiala za pisanje, tako da upam, da bom imel dovolj časa, da vse napišem. Upam pa tudi, da ne bo kmalu spet prišlo obdobje mirovanja, ga je bilo namreč že kar preveč.

KMALU SE SPET SLIŠIMO

Ko sem danes govoril s soanimatorko z duhovne obnove ta vikend, sem seveda padel ravno v pogovor o duhovni obnovi. Vendar je pogovor zašel nepričakovano v negativne vode, saj sem prejel kritiko, da nisem nič delal, pa čeprav sem vendarle ves čas sem ter tja skakljal, da bi čim več naredil, da bi bilo čim manj težav kasneje. Seveda sem ji nazaj zabičal, da je bila kvečjemu ona tisti leni osebek animatorske skupine in tako se je začel prepir kdo je len in kdo deloven. Vendar ta prepir sedaj ni relavanten, saj služi le kot uvod, saj mi je kasneje dal misliti o dejanski stvari ali smo še zmeraj delovni in marljivi ali smo samo še nadute lene riti.

Zadnje čase namreč opažam, da smo Slovenci(za vse seveda ne morem trditi, lahko le za tiste, ki jih vidim večkrat kot le 1x v življenju) vedno bolj slepi za delo okoli sebe. S tem ne mislim na plačano delo, saj tam smo vsi pridni in delovni za izplačani denar. Jaz govorim o prostovoljnih delih (pa naj bodo še tako majhna kot pobiranje prazne plastenke ali škatlice s tal in njena odložitev v smetnjak). Prav res se čudim, kako gre lahko 100 ljudi mimo plastenke, ki leži na tleh ob košu za smeti in je nobeden ne pobere. Še bolj me pa čudi to, da je niso odvrgli že takoj v smeti, če so pa zraven stali. Kako to, da niso odvrgli plastenko v koš ampak jo vrgli poleg njega na tla? Drug primer je morda ta, ki se mi je prav tako danes dogodil in sicer je ležalo reklamno stojalo od bližnje trgovine na tleh ozkega pločnika na poti iz gimnazije proti avtobusni postaji in ga ni nihče od 50 dijakov, ki so odšli pred menoj niti noben mimoidoči ni pobral, čeprav je oviral pot in so ga raje vsi prestopili, kakor da bi se kdo sklonil in ga pobral. Ko sem končo sam prišel do njega, sem ga pa brez pomislekov pobral in končno postavil stran od poti tako, da če ga bi veter znova prevrnil ali kakšen drugi dogodek, da ne bi zopet ležal na poti.

Ali smo Slovenci res postali tako neobzirni in samovšečni, da puščamo plastenke, škatle, ovitke in ostale smeti na tleh, po možnosti ob košu in da se morda 1 od 100 mimoidočih (če ni to celo mestna služba ali uslužbenec trgovine, ki skrbi, da je tudi pred trgovino lepo) skloni in odvrže smeti v koš za smeti? Včasih smo bili znani, da smo delovni, marljivi, dobrohotni ter pridni ljudje. Ali to še drži? Ali to drži samo še za starejše generacije? In ko bo le teh konec ali bo sploh še kdo od nas imel kakšno od naštetih vrlin? Čemu je tako? Je to res posledica kapitalizma(kar se mi ne splača po denarnici, se ne splača narediti) ? Ali je to zgledovanje po drugih “većjih” narodih, ki so bolj znani, da so leni in naduti? Zagotovo je mamljivo, da ti ni nič potrebno storiti, ker ni to tvoja skrb, še bolj pa, če je to že preizkušena ideja. Ali se bo tako globaliziral cel svet, če se to sedaj širi po narodih?

Zagotovo to ne mora držati. Mnogo je takih, ki nasprotujejo množicam samovšečnežem in prostovoljno poprimejo za stvar z namenom, da ustvarijo boljše okolje za vse. Če bi bili na svetu samo taki ljudje, mar ne bi bilo enkratno? Samo kaj, ko pa mora za to vsak neki postoriti, kar pa lenoba ali nadutost to nekaterim onemogočata. Zato Vam pravim, da le poprimite zraven (ne glede kaj si mislijo o vas in jim kar povejtte svoje), če ne pri velikih delih, pa vsaj pri takih malenkostih, ki res ne potrebujejo veliko energije, in bo svet zagotovo boljši. Za tiste, ki jim pa to ni motivacija in potrebujejo nekaj kar bo njim koristilo pa ta nasvet: Če boš izboljšal svet za druge, ga bodo tudi oni zate, prav tako pa je ta svet tudi tvoj.