Kogi

HIPOKRIT!

*

Prijat’lu od Hipokrita svareče pravi saga:

naslednjo ero nož prebival bo v tebi,

štrleč iz hrbta ti bo od prijat’la,

prijat’la, večjega od vraga.

*

A prijat’l verjel ne bo lažnivi kači,

misleč, da Hipokrit je prijat’l pravi,

z zvestim srcem in prevezo čez oči,

očital bo zgodovini, da resnico pači.

*

Človek pa le človek je, ko dvomi,

mračna tako misel bo dosegla cilj,

ko prijat’lu usedla se bo v srce,

takrat davno zastrti vid bo med živimi.

*

Spregledal pa prijat’l dolgo še ne bo,

čeprav priča bo delom Hipokrita,

zanje tisočeri našel bo izgovor,

da ohranil življenju svetlo bo nebo.

*

Edino ostrina noža močna je dovolj,

da vzbudi strah v srcu zvestega moža

in odgovor na biti ali ne biti mu poda,

da mož lahko namero črno ubije zgolj.

*

Morija Hipokrita si zaslužila ni konca podlega,

a poslanstvo Hipokrita smrti ni prejelo,

saj prijat’l je zver postal, da ubil je zver,

zato pravično si poda ime prijat’la padlega

*

HIPOKRIT

Oh, bloganje Veseli so spomini začetkov mojega bloganja, ko sem, kot še eden od mnogih navdušencev nad Jonasom, sklenil slediti valu navdušenja nad bloganjem in tako tudi sam začel tipkati na računalnik svoje “velike” prispevke k skupnosti. Ah, da. To bo sedaj že dve leti in pol od začetkov in ko se oziram nazaj, opažam da to zame ni bila le modna muha, temveč tudi šola za življenje. Bloganje je namreč odprlo vrata mojim mislim v svet ter mi omogočilo ustvariti resničnega (morda celo premočna beseda, saj se kritik v osebi stalno razvija preko izkušenj) kritika v meni, ki je, vsaj upam, pregnal ovco iz mene. Do bloganja sem bil že malce kritik, a ko se sedaj spominjam tistih časov, sem bil čista ovca tako kot mnogi vrstniki. Seveda so si tudi ostali vrstniki več ali manj slekli ovčjo napravo na svoj edinstven način, morda je tudi njim pomagalo bloganje. Vendar je tema tega prispevka ravno nasprotna od razvijanja kritika. Zanimivo se mi zdi sedaj pogledati, kaj je dejansko ostalo od velikega buma bloganja, od vala, ki so ga pognali Jonas in ostali tedanji blogarji. Koliko je od tega vala postalo resnih blogarjev? Rekel bi, da “nas” (še zase ne vem, če spadam mednje, saj pišem včasih 2x na teden, spet drugič pa 1x na 2 meseca) je bolj malo, ker če že pogledam svojo  blogrolo, se zavedam, da je od nje v 2 letih in pol ostalo manj kot četrtina od vseh blogarskih kontaktov in so med preostalimi zagotovo tudi še mrtve povezave, ki jih bom moral preveriti, ko bom imel dovolj prostega časa.

V bistvu me bolj zanima, če se Vam tudi zdi, da je bloganje letos dokončno priplulo v mirne vode,ali je že prejšnje leto ali bo naslednje? Zanimivo bi bilo tudi izvedeti, kaj je vas privedlo do stalnega bloganja. Ter kaj vas je potlej gnalo naprej. Zame vem, da je bilo to sprva 5 minut slave, nato želja, da bi prepričal ljudi (kar se oboje izkaže za slabo motivacijo tako pri meni kot tudi prijatelju, ki je pred dobrim letom nehal pisati) in končno izražanje svojih misli,čustev in dognanj ter mogoče celo želja po “branitvi” svojega pogleda (Meni je vedno zabavno diskutirati o neki stvari za katero stojiš ali proti kateri nasprotuješ in argumentirati svoje stališče). Zares me firbec, kako ste se resni blogarji ohranili po umiritvi valu oz. da se lepše izrazim, kaj vas je po vašem mnenju naredilo v resne blogarje?

Še sam ne morem verjeti, da smo dočakali že drugo obletnico mojega bloga. Nisem si predstavljal, da bo blog preživel tako dolgo dobo. Še zlasti zaradi dolgih odmorov med objavami nisem mogel verjeti, da smo še ostali v stiku. Ko sedaj malce opazujem statistiko bloga, sem kar presenečen :O. V 2 letih se je na blogu nabralo kar 44,176 ogledov 790 strani od kar 29,721 obiskovalcev iz 77 držav iz 6 celin in tudi nobena ura dneva ni minila brez obiska. Zato se še enkrat vsem zahvaljujem, ker ne obupate nad menoj in vsem nam voščim vse naj naj za 2. rojstni dan

Da bi bil Janez Janša predsednik vlade tudi v sedanjem času si očitno ne želijo samo njegovi privrženci, temveč tudi strokovne internetne strani, kamor se uvršča tudi Wikipedijo. Na njej sem namreč odkril to bodisi zabavno napako bodisi željo upravljavcev glavne strani. In sicer so pod dogodke dneva zapisali sledeči stavek:”1988 - Služba državne varnosti je prijela takratnega novinarja Mladine in današnjega slovenskega predsednika vlade Janeza Janšo“

Ali je to napaka ali želja presodite sami, mi je pa zagotovo stavek naredil majhen nasmešek na obrazu.

Zopet je prišel čas Evrovizije, če se temu sploh še reče Evrovizija in ne morda Gejošovoblokologija. Kje so zlati časi, ko so se na Evroviziji borili Abba ipd. ter zares peli in ne vrteli playbackov kakor tudi ne poudarjali svoj »nenavadni« videz oz. šov. Pomen glasbe je v Evroviziji dandanes tako velik kot sta vpliv in premoženje države nepomembna za uvrstitev. Torej glasba nima pomena, pomembni so samo denar, politična moč, videz, šov in pa seveda golota. Kolikokrat se je že izkazalo, da je povprečna pesem premagala ljubiteljico občinstva zaradi V, Balkanskega ali pa celo Z bloka.

Edino 2 pesmi se mi zdita, da sta si v teh zadnjih 10. letih (od kar spremljam) zares zaslužili dobljeno zmago in sicer je prva od Ruslane, druga pa od Lordov. Vse ostale 8 zmagovalne pesmi se mi pa niso zdele vredne, saj se jih v bistvu sploh ne spomnim katere so bile zmagovalne, morda edinole ena grška, pa še te se spomnim, da mi ni bila ravno nekaj posebnega.

Kako naj se potem neka država kot je Slovenija, ki jemlje Evrovizijo za resno evropsko popevko, uvrsti visoko na lestvici, saj ponavadi nimamo velikih šovov, denarja tudi ne damo veliko, prav tako pa nimamo velikega političnega pomena oz. ne vodimo svojega bloka. Za Slovenijo v takih pogojih enostavno ni možnosti, zato se že dolgo sprašujem tako kot že tudi mnogi drugi, zakaj sploh vztrajamo. Seveda sta zavzetost in vztrajnost lepi vrlini, ki pa tu žal samo zapravljata davkoplačevalski denar, gojita prazno upanje hkrati pa tudi vsakoletne spore med komisijo, občinstvom in pa ustvarjalci. Čemu vztrajati, saj ne bi bili prvi, ki bi se rešili Evrovizije, trenutno sta se je znebili že 2 naši sosedi (Italija in Avstrija), tako da ni zadržka glede upravičenosti in mednarodnih odnosov. Prav tako je bil tudi redko kateri od naših udeležencev deležen pohval, skoraj vedno so bile samo graje in to znotraj ter zunaj meja Slovenije. Lansko leto so Rebeko Dremelj tako popljuvali naši, čeprav so jo tujci hvalili, pred tem pa so našo Alenko Gotar popljuvali Švedi. Že nekaj časa pa se namiguje, da je Evrovizija v resnici Gejovizija, saj naj bi bila bolj priljubljena med geji kakor med ostalim delom prebivalstva (No sam spadam pod tisti manjši hetero delež), ki pa so v svetu bolj manjšina kot kaj več in tako tudi ni razlog za Evrovizijo promocija Slovenije, to lahko promoviramo drugje veliko bolj uspešno. Torej še zadnjič vprašam, čemu ta želja po udeležbi? Bodimo boljši od teh držav važičk in dajmo tokrat raje slediti Avstriji in Italiji. Pa dajmo raje več pomena Slovenski popevki pa bo. Tako upam, da se bomo končno že spametovali in izstopili.

Ko sem danes tako gledal tednik, sem bil šokiran nad poročanjem o neonacistih ipd. Vendar ne zato, ker bi zanje prvič slišal. NE!!! Ampak sem bil šokiran nad tem, kako so novinarji pokazali tako dogajanje v Sloveniji v črno-beli podobi. Pa saj svet ni črno-bel; svet je poln barv. Ni me motilo, da so pluvali po nacistih, fašisith, neonacistih ipd. (so storili že marsikaj, kar se ne bi smelo), ampakto, da so čisto vse zmetali v isti koš. Celotno oddajo sem dojemal njihovo poročanje v smislu, da so vsa domoljubna društva v Sloveniji od Tu-je.si pa do kulturnega društva Črni panter, vse samo krinke za rasiste. Sem bil kar malce potrt, ko sem gledal prispevek, saj sem sam goreč domoljub in NISEM neonacist ali kaj podobnega. Prav tako je po mojem mnenju užalostil ali razjezil prispevek še kakšnega drugega domoljuba, ki verjame tako kot jaz, da so v teh domoljubnih društvih predvsem domoljubi in je neonacistev le nekaj, ki pa žal radi pridejo v medije in tako pade na vse črna luč

Temu ustrezno so tudi imeli vse skozi skorajda že sovražni ton in način poročanja. Čez poročanje sem kar dobil občutek, da je sporočilo oddaje skorajda: “Če si/se greš domoljuba , si navaden nacist, rasist,…!” Čeprav so resda čisto na koncu vsi udeleženci potrdili, da rabimo domoljube, sploh v zdajšnem času (čisto na kratko je bilo rečeno), mi ni tisti prejšni ton ušel iz glave. Mislim pa tudi, da je naredil samo škodo (ne vidim koristi v takem načinu, saj se tak način vedno obrne samo v obratno smer) in se bo to samo obrnilo proti novinarju.

Pa ali ni dolžnost novinarja, da predstavi obe plati zgodbe? Jaz sem mnenja, da je to njegova dolžnost. Zato se sprašujem, zakaj ni bil noben predstavnik od vseh teh po novinarju sledeč tako imenovanih neonacističnih društev s krinko domoljubnih organizacij udeležen vsaj v interviju, ker prodajalec na stojnici res težko predstavlja društvo, čeprav moram reči, da je kar prav povedal, da je lahko vse sovražni govor, če se pove na grd način.

Take teme so vedno kočljiva zadeva, zato se je tega treba vedno lotiti zmerno, pazljivo in modro. Zato ne razumem kako so lahko objavili tak prispevek. Če so hoteli s tem odbiti ljudi od neonacistov, so po mojem mnenju naredili ravno obratno. Zakaj? Ja, če je mene prispevek pripravil do pisanja, v kaj lahko privede kakšnega drugega že tako ogretega domoljuba? Resno mislim, da bi morali biti bolj previdni.

P.S. Morda še to: z nacionalizmom je pa tako kot z vsako stvarjo, je lahko ekstremen (tega vedno vsi poznajo), je pa seveda lahko tudi zmeren, ki nikomur ne želi slabega, sam za državo in sodržavljane dobro.

Ko sem danes malce brskal po MMC RTV Slovenije, sem naletel na članek o britanskem akrobatu, ki si je s svojim Youtube posnetkom prislužil službo v Hollywoodu. Seveda mu gre vsaka čast. Vendar pa nisem bil tako navdušen nad posnetkom, kot so ga hvalili novinarji. Seveda si zasluži veliko pohvale, saj bi redkokdo zmogel take akrobacije, vendar pa najdeš na spletu vse možne akrobate, freerunnerje ipd, ki so veliko večji ekstremi kot on. Meni je še posebej všeč spodnji ruski freerunner:

Tuki pa še britanec, za primerjavo:

Kdo je zdej boljši?