Kogi & Toni Laž

Na to tematiko je bilo že mnogo govorov, debat in razsvetljenstev. A vendar problem ostaja. Sedaj ga vidim tudi pri sebi, vsaj glede nedavne preteklosti, iz OŠ. Takrat so me “vsi” hvalili po ocenah, bil sem med najboljšimi, bil sem the top of the class. A vendar sem se ravno takrat počutil najbolj osamljenega. Bili so tudi zelo mračni trenutki, a vendar sem jih preživel. Potem sem prišel naprej na gimnazijo in pustil OŠ za sabo oz. me je ona pustila za sabo (ah, saj še sam ne vem) in začel nov list v svojem življenjepisu. Takrat sem se odločil, da zdaj, ko sem izpolnil svoj cilj in se vpisal na željeno gimnazijo, bom pa uresničil tudi svoje ostale cilje. Med njimi je bila tudi želja po pripadnosti in dobrem prijateljstvu.

Sedaj je od tega 2 leti in se mi zdi, da sem se “socialno popravil”, saj sem prej res imel težave z vzpostavljenjem stikov in komuniciranjem kar tako, brez priprav. Zdaj, ko gledam nazaj, še sam ne vem kako sem bil lahko tak.

Vendar pa se zgodi, da mi pa to željo po pripadnosti in prijatelstvu nekateri uničujejo. Saj morda mi res hočejo samo pomagati, vendar sem v dilemi in res ne vem, če je to dobro. Pravijo, da me novi prijatelji samo izkoriščajo, pa jih sploh ne poznajo, po drugi strani pa pravijo naj imam za zgled in prijatelje hinavce in ritoliznike. Pravijo, da niso pravi prijatelji, da niso iskreni prijatlji. Pa kdaj pravzaprav najdeš iskrenega prijatelja? Najdeš ga takrat, ko te vleče ven iz stiske. Vendar, ker res tako velike stiske nisem še imel, ne vem kakšen je iskreni prijatelj in verjamem po občutku kdo je prijatelj in kdo ne. Vendar sem pa mnogokrat naiven. Ah, ali bi tisti nekater drugače govorili o prijateljih, če bi jih poznali, po drugi strani pa se morda tudi jaz motim? Vendar verjamem v svoje in kljub moji veliki naivnosti upam, da se ne motim.

Drugače pa, ali ni bolje lažna pripadnost, ki te vseeno malce greje pri srcu, kot pa nikakršna pripadnost? Oz. lažno prijatelstvo kot nikakršno? Mar ni vsak drobec topline zaželen v vsakem srcu, še posebej? Mar ne potrebuješ za iskrene prijatelje čas in potrplenje, da jih najdeš? In mar ni v laži tudi delček resnice? Torej mar ni v lažnem prijatelstvu tudi nekaj topline?

Ravno sem prebral Stavenskovrhskijovo zanimivo razmišljanje o problemu ljubezni do države, do države ne naroda, da bo jasno. In moram reči, da si je postavil zelo dobra vprašanja, sploh izhodiščno: ” Zakaj bi imel rad državo?” Na to vprašanje je zelo težko najti zelo dober razlog. Morda bi bil dober razlog lahko to, da smo si Slovenci vedno želeli svojo lastno in neodvisno državo, da nam nebi poveljevali tujci in bi bili svobodni.

Sam se človek včasih vpraša, če ni bilo pod drugimi bolje kakor pod našimi politiki, ki imajo polne denarnice od korupcije. Jaz misim, da ni skoraj nič bolje in nič slabše kakor prej v zvezi s korupcijo, je pa tudi res, da ne poznam prejšnih razmer najbolje.

Stavenskovrhski ima prav! Marsikaj ni vredu v naši državi, vendar saj so tudi v drugih državah več ali manj podobni problemi. Nobena država ni popolna. V bistvu obstajajo države s še hujšimi razmerami. Vendar za vse probleme v državi ni kriva država in je zato ne moramo kriviti, vendar pa lahko krivimo ljudi na oblasti nje, podjetij, monopola,… Tu pri tej točki bi končal o tem, ker bi preveč zašel. Jaz bi si raje ogledal problem sam po sebi.

Morda je problem tega vprašanja tudi v tem, da globoko v sebi čutimo, da država ne bo večna. Zato na ta občutek logično reagiramo, se pravi, se vprašasmo, zakaj bi ljubili nekaj, kar lahko čez noč izgine? Če ne drugo nam to trditev, da države niso večne potrdi že naša lastna bogata zgodovina.

Po drugi strani pa pride trditev, da prav nič ni večno in pride potem tukaj do navzkrižja trditev. Če bi obe veljali, potem ne bi mi nič ljubili, kar pa ni možno, saj smo ljudje bitja čustev in odnosov. Svoja čustva pa izražamo do vsake reči, do neke več čustev, do neke manj.
Torej tako bi lahko postavili trditev, da ne ljubimo lastne države, na majave noge. Saj prav gotovo gojimo neka čustva do naše nove oblike skupnosti (države), nekateri večja, drugi manjša. Vsekakor pa gojimo čustva, ki pa so vsa povezana z ljubeznijo, kar je po moje res. Saj se jezimo se zaradi ljubezni do drugega ali do sebe, bojimo se zaradi izgube nečesa ljubljenega, jokamo zaradi izgube ljubljenega, pogumni smo zaradi povezanosti do ljubljenega, itd. Tako, dalahko rečem, da vsak ljubi državo, vendar vsakdo jo ljubi na drugačen način.

P.s. Ali ni zanimivo, kako blizu sta si ta in prejšnji članek po tematiki.

Jaz hočem tu sedaj končno razčisti to težavo med mešanjem nacionalizma in nacizma, fašizma, rasizma,… Ker so me nedavno zopet pogrele neke besede neke osebe, ki misli, da ve vse, vendar to ne drži. Zato bom tokrat začel z Wikipedio.

Wiki pravi:

Nacionalizem ima več pomenov. Lahko označuje:

• družbeno, politično in kulturno gibanje, ki je povezano z nastankom nacije in nacionalne države. V tem pomenu ga je mogoče opredeliti kot ideologijo, ki temelji na prepričanju, da ljudstvo s skupnimi značilnostmi, kot so jezik, veroizpoved ali etničnimi koreninami predstavlja ločeno politično skupnost. Ta pomen je bolj pogost.

• ideološko-politični izraz hegemonističnih teženj v razvitem kapitalizmu, pri čemer je izpostavljena dimenzija nadvlade ene nacije nad drugo. Na ta pomen pa ponavadi ljudje najprej pomislijo. (S to nadvlado se pa se jaz osebno¹ ne strinjam, saj verjamem, da imamo vsi enake pravice, če spoštujemo pravice drugih in izpolnjujemo svoje dolžnosti, P.S. tole postrani je moj komentar)

Torej tukaj je sedaj lepo napisano, da sta nacionalizem in nacionalsocializem (nacizem) različne stvari, vendar pa ne smem zamolčati, da sta nacizem in nacionalizem kljub temu povezana. Saj je nacizem rezultat najbolj negativne oblike nacionalizma, se pravi skrajne oblike drugega opisa.

Domoljubja pa (vsaj upam tako) ni treba pojasnevati. Skratka na hitro: Ljubim domovino = Domoljubje. Ne se bati ljubiti domovine, ker je to edino pošteno, da jo ljubiš, saj ti je marsikaj zastonj dala in je nismo imeli od nekdaj in smo se za njo morali boriti. Pri nas je velik problem premajhna domoljubnost, kar ni dobro.

Saj zato pa pride do sporov s Hrvaško tako pogosto. Saj imajo Hrvatje “visoko razvito” domoljubnost oz. samopodobo, ki so jo že večkrat dokazali. In ni čuden pojav to, da država z močnejšo samopodobo ogroža ozemlje države z nizko samopodobo. Če bi imeli enako močno samopodobo, bi samo enkrat prišlo to kratkega stika, vendar pa se potem ne bi več dogajale težave, saj bi obe državi popustile.

VS.

Sedaj, upam, da vidite, da nacionalizem in domoljubje nista slabi stvari, če ne uidete izvajete, se pravi, da ne prevlada njuna slaba stvar. Samo moramo pa priznati, da ima vsaka reč dve plati madalje in zato ne moremo kar tako pljuvati po njiju.

Eden od več dejavnikov za ta članek, je tudi pluvanje čez domoljube in nacionaliste, ki hočejo samo dobro za državo in sploh za narod. Ničkolikokrat se je zgodilo, da so domoljubna društva kot so Tukaj je Slovenija in Hervardi popljuvali, ker naj bi spodbujale rasno nestrpnost. Kar pa seveda ni res in je ta misel prišla samo zaradi nepoznavanja pomena nacionalizma in domoljubja. Ali pa pluvajo čez ljud, ki želijo braniti Slovensko zemljo, ki nam jo trenutno že nekaj let krade Hrvaška politika.

Sedaj na koncu, da ne bom dolgovezil, ker bi lahko napisal o tem celo knjigo, pa bom tiste od Vas, ki še zmeraj dvomijo o domoljubju oz. o nacionalizmu vprašal samo še zadnja vprašanja. Vprašanja pa se glasijo:

” Zakaj je domoljubje in nacionalizem, ki sta že nekaj časa pri nas in sta poskrbela, da smo dobili lastno državo, sedaj po nekaj letih pa slaba stvar?

Zakaj sedaj, ko končno smo svobodni in priznani za lasten narod, ne branimo svoje svobode in narodne indititete?

Zakaj je vedno taka štela v medijih, če se Slovenec spravi na neke državljane RS z drugačnimi koreninami, ki žanjejo samo svoje pravice, medtem ko pa jih drugim kradejo in ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, hkrati pa se zelo poredko omeni in še to samo, ko je res krvavo, ko se spravijo te isti osebki na poštenega Slkovenca?

A potlej smo mi slabši od drugih in moramo za vsako enačenje z drugimi biti kaznovani?

Zakaj pa smo se potlej osamosvojili?

A Vi niste ponosni, da ste Slovenec oz. Slovenka?”

1. da ne bo zopet težav [↩]

Zopet tu na blogu pesnik sem postal. Tu pretekle dogodke žalosti v poeziji Vam oddal. Pesem sem celo v obliko solze oblikoval. Samo, da bi žalost Vam podal.

Da,

most

razpada,

dobrote most.

Sama črna brezpravda,

velika laž, ta nesposobnost,

krivica, grenka zmota vlada.

Nepopolnosti božja se popolnost

sramuje najgloblje v srcu se morda.

Bolečino hujšo kot zlomljena kost,

kot sol na sveži rani nam zada

Sedanjost je pravcata norost.

Ji res ime ustrezno da

Globoka žalost.

Kogi

THE NEW WORLD

Ja, res je novi svet. Novi in hkrati stari. Elektronski svet.

Tako bi opisal sedaj že nekaj časa aktivno internetno igro Erepublik BETA, ki je še vedno v beta verziji, vendar je kljub temu vabljiva. Vendar naj kar v naprej opozorim, da je to igra, ki teče v “realno” hitrem času, bolje rečeno par ur zamika (ne me vprašati, zakaj so Romuni to naredili. Je v obliki internetne strani, torej podobno kakor Hattrick, z dodatkom Google Eartha.

Igra vas postavi v vlogo e-državljana neke e-držav, ki je podobna svoji realni enačici po ozemlju in mestih ter imenih. Vendar, ker je to še beta verzija, seveda ni še vseh držav, torej med vrsticam:”NI SLOVENIJE!”. Seveda pa je tam Slovaška, vendar pustimo to sedaj. Torej postaneš državljan in kaj sedaj? Sedaj si izbereš kaj boš naredil velikega v svojem e-življenju. Lahko postaneš velik poslovnež ali novinar ali politik ali pa celo vojaški heroj. Še kar vredu. No potem, ko pa si na oblasti države, pa si najdeš šibkejšo sosedo in jo napadeš in zavzameš ozemlja, popraviš socialni status države, jo združiš v miselnosti… Skratka so možnosti, vendar jih je zame še zmeraj premalo, vendar je pa glede na to, da je to beta, še zmeraj prostor za spremembe, kakor je tudi pri uradni verziji. Torej je obetavna in s tem obetavna tudi za ustvarjalce, saj bodo dosti zaslužili z reklamami.

Ker še ni e-Slovenije, se pa je zgodil zanimiv pojav. Slovenci smo imigrirali v Avstrijo v Salzburg in Dunaj. Tam smo pa naredili stranko za Slovence, ki pa je dobila 67% glasov na e-volitvah in je tako državni voditelj Avstrije Slovenec. Zanimivo. Ali je toliko Slovencev v Avstriji ali pa igro igra malo Avstrijcev.

No skratka, če si je kdo zaželel igrati igro, imam jaz še 3 vabila, drugače pa se lahko sam registrira in počaka, da pride med tisočimi na vrsto.

P.S. Me zanima koliko časa jo bom še igral, se hitro naveličam takih iger.

Ojejej, kakšno smolo je dobil moj razred. Saj se še spomnite, ko sem pisal o izgubi svojega zoba, ki ga mimogrede še zmeraj nimam (kolikšna moč je bila to, da imam še zmeraj probleme), vendar sem pozabil omeniti, da nisem prvi in ne zadnji, kateremu košarka ni bila naklonjena. Nastalo je celo prekletstvo prve vrste, ki se je izkazalo za resnično.

Sprašujete se zakaj prekletstvo prve vrste? Ja zato, ker si je pri košarki roko zlomil prvi sošolec iz leve strani prve vrste, potem sem jaz sledil, ki sem drugi z leve in za mano še sošolka z lomljenim prstom, tudi od košarke. Ja, ostala je samo še ena v prvi vrsti in smo samo čakali, kdaj bo košarka pohabila še njo. A dolge 3 tedne ni bilo ničesar, a vendar danes je prekletstvo zopet zagrabilo žrtev.

Vendar žrtev ni bila sošolka ampak sošolec, ki pa je v četrti vrsti, kar pa prekletstvo na glavo obrne. Zgleda je preveč v kozarec pogledalo, ali pa kaj podobnega, ne bi vedel. Bolj je pomembno to, da jo je Martin skupil pri HOKEJU na parketu in ne pri košarki. In kako jo je ubogi skupil. Zgodilo se je, dako je v golu branil, se mu je noht zataknil za nasprotnikovo palco, ki ga pa je samo dol potegnila. Kako bo bogega še bolelo.

Zgleda je košarkaško preklestvo postalo športno, ki pa zdaj kogarkoli pohabi. Mogoče lahko sklepamo, kaj bo plo nasledno, če naredimo seznam poškodb. Torej zlomljena roka (odprti zlom), odlomljen (mrtvi) zob, zaradi katerega imam nešteto težav, zlomjen prst, odtrgan noht in še se bi našlo kaj od letošnjega leta. Kaj bo pa sedaj? Zlomljena noga? poškodba vratu? Pretres možganov?

Zakaj je toliko poškodb pri športni0 od februarja 2008 dalje v našem razredu? Smola? Če je smola, je pa res velika. Na srečo sem jaz že fasal, tako, da bom imel nekaj časa mir

Saj vsi veste kdo so možje v belem, ki nas rešujejo, ko umiramo ali pa zdravijo, ko smo bolni. Saj so hvale vredni za svoje znanje in delo. Samo kaj, ko niso vsi zdravniki enaki. Vsi imamo radi prijazne zdravnike, ki povejo novico na lep in prijazen način, ki so vselej prijazni do pacientov, ki jim je služba v veselje, ker rešujejo ljudi in ne zaradi denarja, itd. Saj imajo zaradi takih lastnosti in znanja o medicini, ki ga dolgo časa nabirajo, lepe plače. In jim nihče čisto nič ne zameri.

Samo vse se na glavo obrne pri ljudeh, ki so “postali zdravniki” zato, da imajo lepo plačo, da lahko pomirijo svoj ego, da lahko odločajo nad drugimi, da se igrajo Boga, …

Zaradi takih ljudi pa so zdravniki zmeraj na slabem glasu. Taki ljudje so požrešni in hočejo stavko 18. aprila, ker nimajo dovolj denarja. Nimajo dovolj denarja? Kaj pa je dovolj denarja? Mar ne pomeni dovolj denarja to, da finančno preživiš brez problemov vsak mesec in to tudi, ko si na bolniški? Mar ni tistih nekaj tisočakov € na mesec dovlj denarja, da preživijo in si še kaj privoščijo? Kaj naj pa rečejo ljudje z minimalno palčo, se pravi 538,53 € mesečno? Njih ne bo nihče upoteval, ker nimajo “pomemne vloge”. Zdravnike pa bodo, saj kaj pa smo brez zdravja?

Samo, da pa gredo zdravniki stavkat, je pa tudi grdo. Že tako je toliko bolnih in poškodovanih dnevno, oni pa se gredo ven šopirit in tečnarit, da hočejo več denarja. Zdaj mi pa povejte, če je upravičeno, da “zdravniki” dobijo večje palče zato, ker bodo pustili paciente čakati zaradi denarja? Si tak človek zasluši povišico? NE! Zasluži si jo tisti, ki na dan stavke ne bo stavkal, ker bo raje zvest ljudem in delu, kakor pa denarju. To je zdravnik!

Zakaj pa o tem pišem? Zato, ker me je danes razjezil “zdravnik”, ki je psoval, hrulil in žalil mojo mati, ko ga je preko telefona spraševala o njenem očetu, saj je pred kratkim dobil strdek v arteriji. Ves kraval se je zgodil, ko je medicinska sestra dala zdravnikovo številko moji mami, ker jo je zanimalo, kako bo jutri potek odpust mojega deda, saj je presatal operacijo in bi jutri moral priti domov. Ja ta t.i. “zdravnik” se je res izkazal, saj jo je najprej nahrulil, kje je dobila številko in zakaj ga kliče o njenem očetu, saj ne pozna pacientov. Saj priznam, da je dosti pacientov na kliničnem, vendar pa, da ne more na hitro preveriti kartoteke na računalniku, ki je bil v njegovem prostoru? Celo tako je hruli, da si lahko razbral, da so pacienti samo številke za njega in nič drugega. Ko pa mu je razložila v kakšnem stanju je oče bil nazadnje in kaj ji je povedal prejšnji zdravnik, ki pa je bil pravi prijazni zravnik, in je vprašala kako naprej z verjetnim jutrišnim odhodom . Pa jo je začel psovati in žaliti v visokem tonu še preden je dokončala stavek, saj je mislil, da misli kako naprej z zdravjem. Pa ji celo reče: “Mi nismo zato tu, da ga zdravimo!” Hmm,… KAJ RES? Jaz sem pa mislil, da zdravniki zdravijo. Zgleda sem se zmotil, nekateri zgleda samo služijo. Razlog njegove nejevolje je bil ta, da je ravno prišel z vizite. Pa kaj, če je bila naporna, to je tvoja služba! Saj bi lahko vrtal nafto, vozil tovornak, kopal premog, piskal v policijski uniformi, … če bi hotel. A ti si izbral, da boš zdravnik. Torej se tako vedi in se ne pritožuj. Drugače pa lahko še zmeraj zamenjaš službo.

Takih “zdravnikov” po moralnem pogledu sploh ne bi smelo biti. Zdravnik mora biti prijazen s pacienti in družino in jim pomagati, če le more s svojim medicinskim znanjem. To mora biti nekje v sistemu napaka. Prenizke plače to ne morajo biti, saj ga bo denar naredil še bolj egoističnega. Morda so pa krive previsoke plače? Ah, nižati plače pa tudi ne moraš, saj so že tako problemi z denarjem. Morda pa bi se težavo dalo rešiti v študiju? Morda bi jih morali naučiti, kaj bodo sploh, ko bodo zdravniki, kako se morajo vesti, se pravi manire. Morda bi morali biti celo ponižani med študijem? To mislim tako, da bi s tem jih postavili na realna tla, jim zresnili pogled na ljudje, da si morajo spoštovanje pridobiti z delom in ne belo uniformo,… Tisti, ki so bili že ponižani, gledajo vedno na svet bolj realno, kakor tisti, ki imajo glave vseskozi visoko. Če pa že ne ponižati, pa vsaj naučiti manir in vedenja in jim razložiti kaj čutijo pacienti in njihovi svojci.

Da pa ne bom samo pluval čez “zdravnike”, bi pa izpostavil, da pa najdeš tudi dosti pravih zdravnikov, ki pa so hvale vredni. Take bi morali ostali vzeti za zgled.

P.S. Upam, da sem zadosti jasno povedal kdo je zame “zdravnik” in kdo pravi zdravnik. Da ne bo zopet nesporazuma.