Kogi & Toni Laž

Na to tematiko je bilo že mnogo govorov, debat in razsvetljenstev. A vendar problem ostaja. Sedaj ga vidim tudi pri sebi, vsaj glede nedavne preteklosti, iz OŠ. Takrat so me “vsi” hvalili po ocenah, bil sem med najboljšimi, bil sem the top of the class. A vendar sem se ravno takrat počutil najbolj osamljenega. Bili so tudi zelo mračni trenutki, a vendar sem jih preživel. Potem sem prišel naprej na gimnazijo in pustil OŠ za sabo oz. me je ona pustila za sabo (ah, saj še sam ne vem) in začel nov list v svojem življenjepisu. Takrat sem se odločil, da zdaj, ko sem izpolnil svoj cilj in se vpisal na željeno gimnazijo, bom pa uresničil tudi svoje ostale cilje. Med njimi je bila tudi želja po pripadnosti in dobrem prijateljstvu.

Sedaj je od tega 2 leti in se mi zdi, da sem se “socialno popravil”, saj sem prej res imel težave z vzpostavljenjem stikov in komuniciranjem kar tako, brez priprav. Zdaj, ko gledam nazaj, še sam ne vem kako sem bil lahko tak.

Vendar pa se zgodi, da mi pa to željo po pripadnosti in prijatelstvu nekateri uničujejo. Saj morda mi res hočejo samo pomagati, vendar sem v dilemi in res ne vem, če je to dobro. Pravijo, da me novi prijatelji samo izkoriščajo, pa jih sploh ne poznajo, po drugi strani pa pravijo naj imam za zgled in prijatelje hinavce in ritoliznike. Pravijo, da niso pravi prijatelji, da niso iskreni prijatlji. Pa kdaj pravzaprav najdeš iskrenega prijatelja? Najdeš ga takrat, ko te vleče ven iz stiske. Vendar, ker res tako velike stiske nisem še imel, ne vem kakšen je iskreni prijatelj in verjamem po občutku kdo je prijatelj in kdo ne. Vendar sem pa mnogokrat naiven. Ah, ali bi tisti nekater drugače govorili o prijateljih, če bi jih poznali, po drugi strani pa se morda tudi jaz motim? Vendar verjamem v svoje in kljub moji veliki naivnosti upam, da se ne motim.

Drugače pa, ali ni bolje lažna pripadnost, ki te vseeno malce greje pri srcu, kot pa nikakršna pripadnost? Oz. lažno prijatelstvo kot nikakršno? Mar ni vsak drobec topline zaželen v vsakem srcu, še posebej? Mar ne potrebuješ za iskrene prijatelje čas in potrplenje, da jih najdeš? In mar ni v laži tudi delček resnice? Torej mar ni v lažnem prijatelstvu tudi nekaj topline?

Ravno sem prebral Stavenskovrhskijovo zanimivo razmišljanje o problemu ljubezni do države, do države ne naroda, da bo jasno. In moram reči, da si je postavil zelo dobra vprašanja, sploh izhodiščno: ” Zakaj bi imel rad državo?” Na to vprašanje je zelo težko najti zelo dober razlog. Morda bi bil dober razlog lahko to, da smo si Slovenci vedno želeli svojo lastno in neodvisno državo, da nam nebi poveljevali tujci in bi bili svobodni.

Sam se človek včasih vpraša, če ni bilo pod drugimi bolje kakor pod našimi politiki, ki imajo polne denarnice od korupcije. Jaz misim, da ni skoraj nič bolje in nič slabše kakor prej v zvezi s korupcijo, je pa tudi res, da ne poznam prejšnih razmer najbolje.

Stavenskovrhski ima prav! Marsikaj ni vredu v naši državi, vendar saj so tudi v drugih državah več ali manj podobni problemi. Nobena država ni popolna. V bistvu obstajajo države s še hujšimi razmerami. Vendar za vse probleme v državi ni kriva država in je zato ne moramo kriviti, vendar pa lahko krivimo ljudi na oblasti nje, podjetij, monopola,… Tu pri tej točki bi končal o tem, ker bi preveč zašel. Jaz bi si raje ogledal problem sam po sebi.

Morda je problem tega vprašanja tudi v tem, da globoko v sebi čutimo, da država ne bo večna. Zato na ta občutek logično reagiramo, se pravi, se vprašasmo, zakaj bi ljubili nekaj, kar lahko čez noč izgine? Če ne drugo nam to trditev, da države niso večne potrdi že naša lastna bogata zgodovina.

Po drugi strani pa pride trditev, da prav nič ni večno in pride potem tukaj do navzkrižja trditev. Če bi obe veljali, potem ne bi mi nič ljubili, kar pa ni možno, saj smo ljudje bitja čustev in odnosov. Svoja čustva pa izražamo do vsake reči, do neke več čustev, do neke manj.
Torej tako bi lahko postavili trditev, da ne ljubimo lastne države, na majave noge. Saj prav gotovo gojimo neka čustva do naše nove oblike skupnosti (države), nekateri večja, drugi manjša. Vsekakor pa gojimo čustva, ki pa so vsa povezana z ljubeznijo, kar je po moje res. Saj se jezimo se zaradi ljubezni do drugega ali do sebe, bojimo se zaradi izgube nečesa ljubljenega, jokamo zaradi izgube ljubljenega, pogumni smo zaradi povezanosti do ljubljenega, itd. Tako, dalahko rečem, da vsak ljubi državo, vendar vsakdo jo ljubi na drugačen način.

P.s. Ali ni zanimivo, kako blizu sta si ta in prejšnji članek po tematiki.

Jaz hočem tu sedaj končno razčisti to težavo med mešanjem nacionalizma in nacizma, fašizma, rasizma,… Ker so me nedavno zopet pogrele neke besede neke osebe, ki misli, da ve vse, vendar to ne drži. Zato bom tokrat začel z Wikipedio.

Wiki pravi:

Nacionalizem ima več pomenov. Lahko označuje:

• družbeno, politično in kulturno gibanje, ki je povezano z nastankom nacije in nacionalne države. V tem pomenu ga je mogoče opredeliti kot ideologijo, ki temelji na prepričanju, da ljudstvo s skupnimi značilnostmi, kot so jezik, veroizpoved ali etničnimi koreninami predstavlja ločeno politično skupnost. Ta pomen je bolj pogost.

• ideološko-politični izraz hegemonističnih teženj v razvitem kapitalizmu, pri čemer je izpostavljena dimenzija nadvlade ene nacije nad drugo. Na ta pomen pa ponavadi ljudje najprej pomislijo. (S to nadvlado se pa se jaz osebno¹ ne strinjam, saj verjamem, da imamo vsi enake pravice, če spoštujemo pravice drugih in izpolnjujemo svoje dolžnosti, P.S. tole postrani je moj komentar)

Torej tukaj je sedaj lepo napisano, da sta nacionalizem in nacionalsocializem (nacizem) različne stvari, vendar pa ne smem zamolčati, da sta nacizem in nacionalizem kljub temu povezana. Saj je nacizem rezultat najbolj negativne oblike nacionalizma, se pravi skrajne oblike drugega opisa.

Domoljubja pa (vsaj upam tako) ni treba pojasnevati. Skratka na hitro: Ljubim domovino = Domoljubje. Ne se bati ljubiti domovine, ker je to edino pošteno, da jo ljubiš, saj ti je marsikaj zastonj dala in je nismo imeli od nekdaj in smo se za njo morali boriti. Pri nas je velik problem premajhna domoljubnost, kar ni dobro.

Saj zato pa pride do sporov s Hrvaško tako pogosto. Saj imajo Hrvatje “visoko razvito” domoljubnost oz. samopodobo, ki so jo že večkrat dokazali. In ni čuden pojav to, da država z močnejšo samopodobo ogroža ozemlje države z nizko samopodobo. Če bi imeli enako močno samopodobo, bi samo enkrat prišlo to kratkega stika, vendar pa se potem ne bi več dogajale težave, saj bi obe državi popustile.

VS.

Sedaj, upam, da vidite, da nacionalizem in domoljubje nista slabi stvari, če ne uidete izvajete, se pravi, da ne prevlada njuna slaba stvar. Samo moramo pa priznati, da ima vsaka reč dve plati madalje in zato ne moremo kar tako pljuvati po njiju.

Eden od več dejavnikov za ta članek, je tudi pluvanje čez domoljube in nacionaliste, ki hočejo samo dobro za državo in sploh za narod. Ničkolikokrat se je zgodilo, da so domoljubna društva kot so Tukaj je Slovenija in Hervardi popljuvali, ker naj bi spodbujale rasno nestrpnost. Kar pa seveda ni res in je ta misel prišla samo zaradi nepoznavanja pomena nacionalizma in domoljubja. Ali pa pluvajo čez ljud, ki želijo braniti Slovensko zemljo, ki nam jo trenutno že nekaj let krade Hrvaška politika.

Sedaj na koncu, da ne bom dolgovezil, ker bi lahko napisal o tem celo knjigo, pa bom tiste od Vas, ki še zmeraj dvomijo o domoljubju oz. o nacionalizmu vprašal samo še zadnja vprašanja. Vprašanja pa se glasijo:

” Zakaj je domoljubje in nacionalizem, ki sta že nekaj časa pri nas in sta poskrbela, da smo dobili lastno državo, sedaj po nekaj letih pa slaba stvar?

Zakaj sedaj, ko končno smo svobodni in priznani za lasten narod, ne branimo svoje svobode in narodne indititete?

Zakaj je vedno taka štela v medijih, če se Slovenec spravi na neke državljane RS z drugačnimi koreninami, ki žanjejo samo svoje pravice, medtem ko pa jih drugim kradejo in ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, hkrati pa se zelo poredko omeni in še to samo, ko je res krvavo, ko se spravijo te isti osebki na poštenega Slkovenca?

A potlej smo mi slabši od drugih in moramo za vsako enačenje z drugimi biti kaznovani?

Zakaj pa smo se potlej osamosvojili?

A Vi niste ponosni, da ste Slovenec oz. Slovenka?”

1. da ne bo zopet težav [↩]

Kakšna muka je ta teden. Zelo malo je prostega časa, pa še tistega, ki ga maš, ti ga vzamejo. Potem projektna naloga, fizika, latinščina in še kaj groznega na kupu. Pa ni boljšega.  Aja saj res, je lahko boljše. Zobar me prestavil, tako, da namesto, da ib že jutri imel mogoče nov nasmeh, ga bom imel šele čez…ne vem kdaj…Saj ni pomembno. ČE sem brezzobo zdržal mesec, pa bom zdržal brezzob še dana ali teden.

To je verjetno tisti larifari o ravnovesju dobrega in slabega. Zakaj že? A ne mora biti samo dobro?Res, da potem ne bi temu rekli dobro, samo, bi bilo pa vseeno boljše samo dobro.

Ah pozno je in tu bom nehal, drugič pa nadaljeval!

Zanimiva misel, ni kaj. Misel mi je šinila, ko je nedolgo nazaj Darkness reagiral na potrditev Kosova z naše strani pod prejšno temo o potrditvi Kosova.

Misel je mišljena tako, da še mi poskusimo ugnati taktiko Albancev, ki so hoteli Kosovo. Se pravi, da moramo na željeno ozemlje najprej naseliti množice Slovencev in Slovenk, katerih naloga bo se množično razmnoževati, se pravi rojevati in s tem spremeniti razmerje števil med starimi naseljenci in priseljenci tako, da nastane več priseljencev. Potem pa, ko dosežemo kritično točko, pa se odločimo za en korak od dveh možnih (glede na okoliščine). En korak bi bil plebiscit oz. kar priključitev ozemlja k matičnemu ozemlj, drugi možni korak pa enostranska razglasitev samostojnosti pokrajne in jo spremeniti v državo, ko pa bi se prah malce polegel pa bi jo priključili k matičnemu ozemlju.

1., 2. (glede na okoliščine) in 3. korak Kosovske taktike, ki na Kosovu žanje uspehe

Tako bi se lahko zdaj mi začeli širiti. Začeli bi z avstrijsko Koroško, z zamejskim ozemljem v Italiji ter v Istri. Tam bi bilo najbolje začeti, saj bi bila večja verjetnost uspeha, saj imamo za te kraje tudi zgodovinske dokaze, da so tudi slovenski, vendar so bili ločeni od matičnega ozemlja. Še večji plus pa je to, da imamo tam že zamejske Slovence, tako, da se prišlikom ne bi bilo treba samo med sabo ramnoževati. Bilo bi tudi prav, da bi tam začeli, saj še zmeraj čutimo rane, na katere nekateri tresejo sol¹. Od tu naprej pa morda celo na cel svet.

Sam, ko človek tako filozofira in razmišlja, vidi tudi vse probleme in haklje, ki onemogočijo kaj takega, da bi se zgodilo. Največji problem bi bil to, da ne bi dobili tako velike politične podpore kakor Kosovo. Saj v zamejskih ozemljih v Avstriji ali Italiji ZDA ne bi videla dobička, niti ne bi imela tega zadovoljstva, ki ga ima pri Kosovu, ko meša štrene Rusiji. Saj vemo kakšni so Američani in Rusi, skoraj kot mačke in psi. Večina ostalih velikih demokratov verjetno ne bi sprejela take enostranske odločitve brez pritiskov, tako, da smo zopet v govnu.

Potem bi bil problem dvigniti rodnost in to zunaj države, ko pa imamo probleme že znotraj nje. Zdaj po desetletju, ko smo komaj prišli v pozitivne številke, pa jih bomo dvignili v višave v nekaj letih? Saj bi se dalo to nekako zmanipulirati. Hitlerju je to uspelo, samo poglejte potem, kaj je nastalo!

Tretji hakelj pa je v tem, da Kosovo še ni dokončno in se ne ve, če ta taktika lahko res dolgoročno uspe. Saj lahko Srbija napade Kosovo, pa mogoče celo z rusko pomočjo, a potem bo pa ZDA “posredovala”² in zopet “rešila dan”. Lahko bi se celo končalo jedrsko oz. nuklearno, vendar mislim, da nobena stran ni tako neumna, da bi šla tako daleč.

Meni najgrše pri celotni taktiki pa je to, da zlorabijo spolnost, radost, ljubezen, otroke in razmnoževanje za širjenje države oz. za krajo ozelmja. Vse so s tem samo pahnili v nesrečo, saj so se že od samega začetka problema samo klali med seboj, edinole Bog pa ve, koliko se bodo še. Da ne omenim problemov z mirom, ki ga že dolgo ni bilo tam in ga še nekaj časa ne bo zaradi vsega tega.

NAJ BO ŽE ENKRAT MIR TAM SPODAJ!

Tukaj samo še omenim, da to ni nikakor prepričevanje ljudi v takšno taktiko. To je samo moj kritični pogled na Kosovo, ki je zašel še malce med filozofske vode. To pravim zato, da ne bo zopet nesporazumov in težav.

1. Heider [↩]
2. saj je že od samega začetka notri v dreku [↩]

Ego = jaz (lat.)

In to ne samo v latinščini. Zadnje čase se prav počutim kot nekakšen ego, se pravi egoist oz. egocentrik. Kaj je to? Enostavno povedano je to ponavljajoči se JAZ! v mislih in mišljenju, v dejanjih in ukrepih,… Kar je pa še bolj smešno pa je to, da se mi zdi to, da priznam svoj velik ego enako egoistično kot ego sam. Saj zopet postavljam v ospredje sebe in moj problem.

Res moram malce pozabiti že nase in vam že nehat moriti po blogu. Do nedalnjega pa vas Ego pozdravlja.

P.S. Vem, spet škoda elektronske strani za to čeblanje.