Kogi & Toni Laž

In začeli so se tedni delovnih brigad. Saj se bliža teden  pred koncem počitnic. Teden, ko se naša fara odloči, da imamo otroški tabor za mlade(5-14). Za tiste, ki nimajo kaj počet. Bo kot vsako leto zelo zabavno in še kar poučno. Tako da so vsi otroki vabljeni, da se udeležijo tabora. Trajal pa bo od 25. avgusta pa do 28. v dvorani nove cerkve v Dravljah. Torej 4 dni, s tem, da bo četrti dan izlet. Otroci se lahkko vpišejo tudi zjutraj pred začetkom tabora (vsak dan). Seveda je tudi manjši prispevek za tabor (nekaj evrov cca. 6 €, ne vem natančno, nisem tisti ki vodi finance), kateri bo šel za majice, za pijačo in hrano ipd. Lepo vabljeni.

Vendar pišem bolj zaradi tega, ker imamo nekateri animatorji še polne roke priprav za tabor. Še največ dela je z delavnicami. Trenutno je na tapeti prav zares zanimiv (”vojaški”) poligon, ki bo vsekakor zanimiv moškemu delu populacije in morda tudi ženskemu delu Skratka bom ta teden verjetno brez prispevkov, razn morda kakšne fotke se lahko najdejo.

To trenutno res velja, ko sem končno spet doma s počitka in uživanja. A doma sem, ker je družino pretresla tragična novica, da je umrl dragi družinski član. Smrt je vedno mučna stvar, kateri se ni možno izogniti niti pobegniti. Najhuje pa je, da je pokojni trpel skoraj 3 mesece. Žalostno in boleče je to vedeti. Najbolj kruto pa je, da gre življenje kar naprej, pa čeprav bi se moralo ustaviti, saj se je kar naenkrat vse podrlo. Ko pa končno zopet ujameš tok življenja, pa ne moreš pozabiti (saj tudi ne smeš) na pokojnega, saj ne bo nikoli več tako, kot je bilo.

Vsako minuto se to zgodi večim družinam po svetu in ni temu pomoči. Vsako minuto se konča življenje nekje. In človek se tega ne zave, dokler ne izgubi življenje bljižnega.

Rad bi končal, ker nimam moči, da bi še kaj napisal, saj je bolečina prevelika.

Počivaj v miru dedi.

P.S. Ne vem. Ne zdi se mi prav, da o dediju pišem na blogu, saj me preganja misel, da se okoriščam njegove smrti Prosim ne razumite tega prispevka tako, saj sem hotel le napisati nekaj čustev nekam, saj ne zmorem vseh prenesti v srcu. To je bolj moje elektronsko slovo od njega.

Res ni in ni jih konec. Ko končam eno težavo se pojavi druga, ko pa končam to, pa se zopet pojavi tretja. Zakaj sem tak magnet za nesreče? Se preveč mečem? Sem preveč zavzet? Ali je kaj drugega?

Verjetno veste, da sem si februarja zlomil zob in imel zaradi tega ne malo težav. No, zob sem si porihtal že nedavno (in Vam bom tudi kakšno zabavno poročilo napisal), problem je, ker je komaj par tednov minilo in že je sledila naslednja poškodba. Zanimivo je to, da je iz zoba nesreča preskočila čisto na drugo stran, mislm navzdol. Na kratko rečeno, imam zvit gleženj. Jupi! In to malo pred koncem pouka. Toliko bolje pa je, da 29. junija že odputujem na releksacijo. Upam, da se bo do takrat gleženj pozdravil.

“Kako je ZOPET do nesreče prišlo?”, se sprašujete? Recimo le, da sem pri športni vzgoji z napačnimi (ne bom poudarjal kdo je bil, saj bi mi nekateri zopet zamerili in me obtožili rasizma, tako, da bom raje modro tiho) igral igro nogometa. Bolj natančno bi lahko rekel, da mi je 1 od nasprotnikov malce zameril, ker sem mu naredil 1 rahel bodycheck (če bi tistemu sploh lahko rekli bodycheck, saj sem se res trudil, da ne bi bil prenasilen to igro) in mi je to zato poskušal večkrat neuspešno vrniti (samo malce sape mi je vzel, ni me pa prevrnil ali odbil, ker me pa je vseeno kar nekaj skupaj) . Ker mu pa ni uspelo na tleh , pa je poizkusil izkoristiti moj skok za glavco. Lahko bi rekel, da mu je “uspelo”, saj me je odbil za kakšen meter. In takrat se je moja nesreča začela, saj sem bil dovolj naiven in sem namesto, da bi se prepustil padcu, se poskušal ujeti na noge in sem tako seveda nerodno stopil. Slišalo se ni nič, le začutil sem kratek izpah sklepa in hiter vskok nazaj (kar seveda ni minimalna bolečina). Niz nadaljnih dogodkov ni ravno pomemben za zgodbo, zato bo tudi izpuščen. Morda lahko pripomnim edino to, da je bila oteklina velika in je poškodovana noga pri gležnju izgledala 2x debelejša kakor zdrava noga, kar je za mojo gromozansko številko 46 kar veliko.

Na srečo sem se dovolj hitro zatekel k starim dobrim sredstvom in lahko povem, da je oteklina veliko bolje ter, da lahko hodim še kar vredu s stisnjenimi zobmi. Tako Vas sedaj popolnoma ovit s povoji pozdravljam izza gore ledu in obkladkov prepojenih s kisom.

Danes sem kot običajno (na oblačen ali sončen dan) šel s kolesom v šolo, saj se mi veliko bolj splača kolo kakor avtobus. Pa če gledam denarno ali pa časovno, vedno se splača.  Zdaj se  pa edinole sprašujem, če je zdravo. Že nekajkrat se je dogodilo kakor danes, da sem startal na suhem oz. v rosi, pred vrati pa končal moker in premražen do kosti. In to v samo 15 min. Kako lahko vreme celo dopoldne drži, potem pa ko grem na kolo in domov, se pa dež vsuje po meni? Če se ni to že 20x letos zgodilo. Premočen sem pa vsaj 3x že prišel domov letos. Samo še vprašanje je,  koliko mokrih izletov na kolesu prenesem. Mislim, koliko jih je potrebnih, da mi odpornost pade?

Pa saj smo v juniju! V začetku poletja, pa tak dež. Saj nismo aprila. In zakaj dež zmeraj samo popoldne in ne samo dopoldne ali pa vsaj cel dan, da ne bi zastonj šel s kolesom? Kako, da bi se nekdo na na nas kolesarje z naše gimnazije spravljal. Izgleda, da še zgornjemu ni všeč naša prelepa gimnazija Se marsikdo ne bi čudil.

Edino dve tolažbi imam za svojo mokro rit & co. In sicer, da je kolo zdaj končno čisto, se pravi je blat bil spran, pa še tale lepi rek:”Kar te ne ubije, te samo krepi!”

Uuu, pa še petek 13 je Ne vem kaj me goni, da zdaj pišem, ampak moram, ne zdržim brez pisanja. Pa poglejmo kaj pravijo številke: 13+6+2+0-0+8-3-5=21 Številke mi pravijo 21, kaj pa to pomeni?

Uuu, takrat pa je ja Blogres Sem se prijavil, so me potrdili, a na seznamu me pa še zmeraj ni :@ Napaka? Ali …? Upam, da je samo napaka, ker bi res rad šel na blogres. Vendar pustimo zdaj to temo za drugič.

Kar je pa toliko bolje včeraj in danes, pa je, da sem dobil stavo! No vsaj mislm, da sem jo dobil. Se bo videlo čez kak teden ali 2 bolj sigurno. Skratka zastonj ga bom dolgo pil in še snemal zraven Si moram začeti izbirati kamero. Kakšen predlog?

Saj vsi veste kdo so možje v belem, ki nas rešujejo, ko umiramo ali pa zdravijo, ko smo bolni. Saj so hvale vredni za svoje znanje in delo. Samo kaj, ko niso vsi zdravniki enaki. Vsi imamo radi prijazne zdravnike, ki povejo novico na lep in prijazen način, ki so vselej prijazni do pacientov, ki jim je služba v veselje, ker rešujejo ljudi in ne zaradi denarja, itd. Saj imajo zaradi takih lastnosti in znanja o medicini, ki ga dolgo časa nabirajo, lepe plače. In jim nihče čisto nič ne zameri.

Samo vse se na glavo obrne pri ljudeh, ki so “postali zdravniki” zato, da imajo lepo plačo, da lahko pomirijo svoj ego, da lahko odločajo nad drugimi, da se igrajo Boga, …

Zaradi takih ljudi pa so zdravniki zmeraj na slabem glasu. Taki ljudje so požrešni in hočejo stavko 18. aprila, ker nimajo dovolj denarja. Nimajo dovolj denarja? Kaj pa je dovolj denarja? Mar ne pomeni dovolj denarja to, da finančno preživiš brez problemov vsak mesec in to tudi, ko si na bolniški? Mar ni tistih nekaj tisočakov € na mesec dovlj denarja, da preživijo in si še kaj privoščijo? Kaj naj pa rečejo ljudje z minimalno palčo, se pravi 538,53 € mesečno? Njih ne bo nihče upoteval, ker nimajo “pomemne vloge”. Zdravnike pa bodo, saj kaj pa smo brez zdravja?

Samo, da pa gredo zdravniki stavkat, je pa tudi grdo. Že tako je toliko bolnih in poškodovanih dnevno, oni pa se gredo ven šopirit in tečnarit, da hočejo več denarja. Zdaj mi pa povejte, če je upravičeno, da “zdravniki” dobijo večje palče zato, ker bodo pustili paciente čakati zaradi denarja? Si tak človek zasluši povišico? NE! Zasluži si jo tisti, ki na dan stavke ne bo stavkal, ker bo raje zvest ljudem in delu, kakor pa denarju. To je zdravnik!

Zakaj pa o tem pišem? Zato, ker me je danes razjezil “zdravnik”, ki je psoval, hrulil in žalil mojo mati, ko ga je preko telefona spraševala o njenem očetu, saj je pred kratkim dobil strdek v arteriji. Ves kraval se je zgodil, ko je medicinska sestra dala zdravnikovo številko moji mami, ker jo je zanimalo, kako bo jutri potek odpust mojega deda, saj je presatal operacijo in bi jutri moral priti domov. Ja ta t.i. “zdravnik” se je res izkazal, saj jo je najprej nahrulil, kje je dobila številko in zakaj ga kliče o njenem očetu, saj ne pozna pacientov. Saj priznam, da je dosti pacientov na kliničnem, vendar pa, da ne more na hitro preveriti kartoteke na računalniku, ki je bil v njegovem prostoru? Celo tako je hruli, da si lahko razbral, da so pacienti samo številke za njega in nič drugega. Ko pa mu je razložila v kakšnem stanju je oče bil nazadnje in kaj ji je povedal prejšnji zdravnik, ki pa je bil pravi prijazni zravnik, in je vprašala kako naprej z verjetnim jutrišnim odhodom . Pa jo je začel psovati in žaliti v visokem tonu še preden je dokončala stavek, saj je mislil, da misli kako naprej z zdravjem. Pa ji celo reče: “Mi nismo zato tu, da ga zdravimo!” Hmm,… KAJ RES? Jaz sem pa mislil, da zdravniki zdravijo. Zgleda sem se zmotil, nekateri zgleda samo služijo. Razlog njegove nejevolje je bil ta, da je ravno prišel z vizite. Pa kaj, če je bila naporna, to je tvoja služba! Saj bi lahko vrtal nafto, vozil tovornak, kopal premog, piskal v policijski uniformi, … če bi hotel. A ti si izbral, da boš zdravnik. Torej se tako vedi in se ne pritožuj. Drugače pa lahko še zmeraj zamenjaš službo.

Takih “zdravnikov” po moralnem pogledu sploh ne bi smelo biti. Zdravnik mora biti prijazen s pacienti in družino in jim pomagati, če le more s svojim medicinskim znanjem. To mora biti nekje v sistemu napaka. Prenizke plače to ne morajo biti, saj ga bo denar naredil še bolj egoističnega. Morda so pa krive previsoke plače? Ah, nižati plače pa tudi ne moraš, saj so že tako problemi z denarjem. Morda pa bi se težavo dalo rešiti v študiju? Morda bi jih morali naučiti, kaj bodo sploh, ko bodo zdravniki, kako se morajo vesti, se pravi manire. Morda bi morali biti celo ponižani med študijem? To mislim tako, da bi s tem jih postavili na realna tla, jim zresnili pogled na ljudje, da si morajo spoštovanje pridobiti z delom in ne belo uniformo,… Tisti, ki so bili že ponižani, gledajo vedno na svet bolj realno, kakor tisti, ki imajo glave vseskozi visoko. Če pa že ne ponižati, pa vsaj naučiti manir in vedenja in jim razložiti kaj čutijo pacienti in njihovi svojci.

Da pa ne bom samo pluval čez “zdravnike”, bi pa izpostavil, da pa najdeš tudi dosti pravih zdravnikov, ki pa so hvale vredni. Take bi morali ostali vzeti za zgled.

P.S. Upam, da sem zadosti jasno povedal kdo je zame “zdravnik” in kdo pravi zdravnik. Da ne bo zopet nesporazuma.

Nedolgo nazaj sem naletel na starega prijatelja, ki ga nisem videl že 2 leti. Kako sem onemel, ko sem ga videl. Čisto se je spremenil. Nekateri bi rekel, da se je odtujil. Američani bi celo rekli, da zgleda kot NERD. Saj ne vem kaj bi bil slovenski prevod. Piflar? Ne, nerd je nekaj malce drugačnega. Je steriotip, ki pravi o zadržanih mladih intelektualcih, ki se bolj zanimajo za želeno področje kot za okolje okoli njih. Tako naj bi bili nedružabni, naj bi celo imeli ljudje okoli sebe nevredne za sogovornike. Stereotip tudi pravi, da imajo velika debela črnoobrobljena očala, trapaste srajce s kulijem oz. kalkulatorjem v žepu in hlače visoko pri trebuhu zapete. Zaradi tega stereotipa jih okolica ponavadi zavrača.

Prijatelj je bil res malce podoben nerdu in se je tudi tako nekako oglašal kot se naj bi nerdi oglašali. Vendar steriotip je steriotip. Še zmeraj je družaben, čeprav pa je res manj zgovoren postal. Sploh ga pa jaz kot prijatelj ne bi smel obsojati, sploh, ker ne vem kako je preživel te 2 leti. Lahko je imel težave, da ga niso hoteli novi sošolci sprejeti ali pa se je celo sam odločil za tak način življenja. Ne bi vedel. Saj ga nisem nič spraševal zaradi česa sprememba. Lepo sva se pogovorila kot stara prijatelja, dokler nisem moral iztopiti na moji avtobusni postaji.

Ljudje se pač spreminjajo hitro. Tako je življenje kot nam ga je Bog dal, zanimivo in nepredvidljivo. Hkrati pa enkratno, zato ne smemo verjeti stereotipom in zapravljati naš čas z njimi.