Kogi & Toni Laž

Danes sem kot običajno (na oblačen ali sončen dan) šel s kolesom v šolo, saj se mi veliko bolj splača kolo kakor avtobus. Pa če gledam denarno ali pa časovno, vedno se splača.  Zdaj se  pa edinole sprašujem, če je zdravo. Že nekajkrat se je dogodilo kakor danes, da sem startal na suhem oz. v rosi, pred vrati pa končal moker in premražen do kosti. In to v samo 15 min. Kako lahko vreme celo dopoldne drži, potem pa ko grem na kolo in domov, se pa dež vsuje po meni? Če se ni to že 20x letos zgodilo. Premočen sem pa vsaj 3x že prišel domov letos. Samo še vprašanje je,  koliko mokrih izletov na kolesu prenesem. Mislim, koliko jih je potrebnih, da mi odpornost pade?

Pa saj smo v juniju! V začetku poletja, pa tak dež. Saj nismo aprila. In zakaj dež zmeraj samo popoldne in ne samo dopoldne ali pa vsaj cel dan, da ne bi zastonj šel s kolesom? Kako, da bi se nekdo na na nas kolesarje z naše gimnazije spravljal. Izgleda, da še zgornjemu ni všeč naša prelepa gimnazija Se marsikdo ne bi čudil.

Edino dve tolažbi imam za svojo mokro rit & co. In sicer, da je kolo zdaj končno čisto, se pravi je blat bil spran, pa še tale lepi rek:”Kar te ne ubije, te samo krepi!”

Uuu, pa še petek 13 je Ne vem kaj me goni, da zdaj pišem, ampak moram, ne zdržim brez pisanja. Pa poglejmo kaj pravijo številke: 13+6+2+0-0+8-3-5=21 Številke mi pravijo 21, kaj pa to pomeni?

Uuu, takrat pa je ja Blogres Sem se prijavil, so me potrdili, a na seznamu me pa še zmeraj ni :@ Napaka? Ali …? Upam, da je samo napaka, ker bi res rad šel na blogres. Vendar pustimo zdaj to temo za drugič.

Kar je pa toliko bolje včeraj in danes, pa je, da sem dobil stavo! No vsaj mislm, da sem jo dobil. Se bo videlo čez kak teden ali 2 bolj sigurno. Skratka zastonj ga bom dolgo pil in še snemal zraven Si moram začeti izbirati kamero. Kakšen predlog?

Ste že kdaj šli v neki neznani kraj, pa ste postali žejni? Kljubovali ste suhemu grlu in neznosno trpeli, saj niste vedeli kje se da za zmerno (nizko) ceno piti? Nato ste pa podlegli grlu in želji ter zavili v prvo stavbo z izobešenim simbolom prodajane pijače in naročili pol litersko steklenico, na kar pa ob računu ugotovite, da ste si za to grenko kapljico izpraznili denarnico za 6€ (če ob družbi ne celo več)?

Potem je ta stran ravno za vas, ljubitelje piva!

The Price of a Pint

Izberite državo in najdite kraj ter poglejte koliko lokali za najcenejšo kapljico (oz. pinta, kar je ~0,5L) zahtevajo. Če pa poznate lokal, ga pa lahko dodate na seznam, če ta še ni na seznamu.

Vem, da bo to nekaterim všeč

P.S. Da si zavarujem hrbet pred obtožbami (Ker nikoli ne veš s čim nekomu stopiš na žulj), tu ne širim alkoholizma saj nisem niti enkrat ali hvalil ali blatil pivo, to je samo možni ukrep ob inflaciji!

Morda ni tako izvirno in težko kot prva uganka. Je pa uganka.

Kdo je?

Jaz!

Kateri jaz?

Jaz Kogi!

Evo me! Sem se vrnil! Po 1 mesecu sem se vrnil. Kaj mi je bilo cel mesec ne vem. Mislim, da je glavni razlog šola. Saj se moram kar potruditi zdaj na koncu, ko pa sem čez leto bolj spal kot delal. Večino sem že porihtal, nekaj  še moram, a me to ne bo ustavilo na blogu, kakor  me je ustavljalo do zdaj. In ker ste bili tako dobri, da ste brali moj blog cel mesec, brez da bi jaz kaj napisal, sem Vam začel skladati rime skupaj. Ni še končano, vendar bo končano v roku 1 tedna, no vsaj upam da bo.

In ne skrbite,  še se slišimo.

Na to tematiko je bilo že mnogo govorov, debat in razsvetljenstev. A vendar problem ostaja. Sedaj ga vidim tudi pri sebi, vsaj glede nedavne preteklosti, iz OŠ. Takrat so me “vsi” hvalili po ocenah, bil sem med najboljšimi, bil sem the top of the class. A vendar sem se ravno takrat počutil najbolj osamljenega. Bili so tudi zelo mračni trenutki, a vendar sem jih preživel. Potem sem prišel naprej na gimnazijo in pustil OŠ za sabo oz. me je ona pustila za sabo (ah, saj še sam ne vem) in začel nov list v svojem življenjepisu. Takrat sem se odločil, da zdaj, ko sem izpolnil svoj cilj in se vpisal na željeno gimnazijo, bom pa uresničil tudi svoje ostale cilje. Med njimi je bila tudi želja po pripadnosti in dobrem prijateljstvu.

Sedaj je od tega 2 leti in se mi zdi, da sem se “socialno popravil”, saj sem prej res imel težave z vzpostavljenjem stikov in komuniciranjem kar tako, brez priprav. Zdaj, ko gledam nazaj, še sam ne vem kako sem bil lahko tak.

Vendar pa se zgodi, da mi pa to željo po pripadnosti in prijatelstvu nekateri uničujejo. Saj morda mi res hočejo samo pomagati, vendar sem v dilemi in res ne vem, če je to dobro. Pravijo, da me novi prijatelji samo izkoriščajo, pa jih sploh ne poznajo, po drugi strani pa pravijo naj imam za zgled in prijatelje hinavce in ritoliznike. Pravijo, da niso pravi prijatelji, da niso iskreni prijatlji. Pa kdaj pravzaprav najdeš iskrenega prijatelja? Najdeš ga takrat, ko te vleče ven iz stiske. Vendar, ker res tako velike stiske nisem še imel, ne vem kakšen je iskreni prijatelj in verjamem po občutku kdo je prijatelj in kdo ne. Vendar sem pa mnogokrat naiven. Ah, ali bi tisti nekater drugače govorili o prijateljih, če bi jih poznali, po drugi strani pa se morda tudi jaz motim? Vendar verjamem v svoje in kljub moji veliki naivnosti upam, da se ne motim.

Drugače pa, ali ni bolje lažna pripadnost, ki te vseeno malce greje pri srcu, kot pa nikakršna pripadnost? Oz. lažno prijatelstvo kot nikakršno? Mar ni vsak drobec topline zaželen v vsakem srcu, še posebej? Mar ne potrebuješ za iskrene prijatelje čas in potrplenje, da jih najdeš? In mar ni v laži tudi delček resnice? Torej mar ni v lažnem prijatelstvu tudi nekaj topline?

Ravno sem prebral Stavenskovrhskijovo zanimivo razmišljanje o problemu ljubezni do države, do države ne naroda, da bo jasno. In moram reči, da si je postavil zelo dobra vprašanja, sploh izhodiščno: ” Zakaj bi imel rad državo?” Na to vprašanje je zelo težko najti zelo dober razlog. Morda bi bil dober razlog lahko to, da smo si Slovenci vedno želeli svojo lastno in neodvisno državo, da nam nebi poveljevali tujci in bi bili svobodni.

Sam se človek včasih vpraša, če ni bilo pod drugimi bolje kakor pod našimi politiki, ki imajo polne denarnice od korupcije. Jaz misim, da ni skoraj nič bolje in nič slabše kakor prej v zvezi s korupcijo, je pa tudi res, da ne poznam prejšnih razmer najbolje.

Stavenskovrhski ima prav! Marsikaj ni vredu v naši državi, vendar saj so tudi v drugih državah več ali manj podobni problemi. Nobena država ni popolna. V bistvu obstajajo države s še hujšimi razmerami. Vendar za vse probleme v državi ni kriva država in je zato ne moramo kriviti, vendar pa lahko krivimo ljudi na oblasti nje, podjetij, monopola,… Tu pri tej točki bi končal o tem, ker bi preveč zašel. Jaz bi si raje ogledal problem sam po sebi.

Morda je problem tega vprašanja tudi v tem, da globoko v sebi čutimo, da država ne bo večna. Zato na ta občutek logično reagiramo, se pravi, se vprašasmo, zakaj bi ljubili nekaj, kar lahko čez noč izgine? Če ne drugo nam to trditev, da države niso večne potrdi že naša lastna bogata zgodovina.

Po drugi strani pa pride trditev, da prav nič ni večno in pride potem tukaj do navzkrižja trditev. Če bi obe veljali, potem ne bi mi nič ljubili, kar pa ni možno, saj smo ljudje bitja čustev in odnosov. Svoja čustva pa izražamo do vsake reči, do neke več čustev, do neke manj.
Torej tako bi lahko postavili trditev, da ne ljubimo lastne države, na majave noge. Saj prav gotovo gojimo neka čustva do naše nove oblike skupnosti (države), nekateri večja, drugi manjša. Vsekakor pa gojimo čustva, ki pa so vsa povezana z ljubeznijo, kar je po moje res. Saj se jezimo se zaradi ljubezni do drugega ali do sebe, bojimo se zaradi izgube nečesa ljubljenega, jokamo zaradi izgube ljubljenega, pogumni smo zaradi povezanosti do ljubljenega, itd. Tako, dalahko rečem, da vsak ljubi državo, vendar vsakdo jo ljubi na drugačen način.

P.s. Ali ni zanimivo, kako blizu sta si ta in prejšnji članek po tematiki.